ENA MOČNA

Tale mi je zadnjič prišla na uho in sem si jo kar zapisal:

»Vem, kdo sem. Vem, v kaj verjamem. To dvoje je vse, kar rabim vedeti. Od tu naprej naredim, kar moram narediti.«

Močna, vem. Ampak… Si kdaj rečemo kaj podobnega? Se nam kdaj uspe te miselnosti zares oprijeti? Se kdaj pred svetom izrazimo v tej (naši) smeri?

Po navadi le v najbolj kočljivih trenutkih.

To je, ko nam vse prekipi (nam odnese pisker), ko imamo enostavno dovolj sranja ali ko smo preprosto tako daleč, da nekaj moramo spremeniti oz. nas samo življenje (hočeš-nočeš) v to prisili.

»Oprosti, jaz pa ne mislim tako. Menim, da so tudi druge poti. Zame na primer je bolj pomembno XY in zaradi tega menim, da bi se bilo zadeve bolj smotrno lotiti na XZ način. Prepričan sem, da bodo tako rezultati (še) boljši/bolj primerni.«

Taki stavki nam gredo težko z jezika. Raje ugajamo, se strinjamo, prikimavamo ali impulzivno dvigujemo glas brez utemeljenega razloga DOKLER ni pre-pozno.  

. . .

Ta svet krojijo prepričanja.

Še enkrat.

T a  s v e t  k r o j i j o  p r e p r i č a n j a .

Vseh vrst in oblik.

In zakaj smo tu, če ne zato, da izrazimo, v kar smo notranje (konstantno/vsak dan močneje/…) prepričani? Kako lahko sploh pričakujemo drugačne življenjske okoliščine, če po njih ne vprašamo ali nanje jasno ne pokažemo? Lahko kako drugače (so)kreiramo in (počasi) spreminjamo ta svet?

. . .

Slediti lastnim prepričanjem je nekaj najtežjega. Resnično poznati sebe in svoje vrednote ter to dvoje postaviti za temelj svojega razmišljanja in delovanja se zdi največja umetnost. A ne, če se prebudimo iz spanja, v katerega so nas tako čvrsto položili mediji, politika, korporacije in miselni vzorci predhodnih generacij.

Ko nam to uspe, bomo ugotovili, da so si naša prepričanja precej podobna, da naše potrebe in želje precej sovpadajo in da imamo definicijo čudovitega življenja nastavljeno zelo podobno.

Takrat bo vse lažje in zapisan citat iz uvoda ne bo samo močna izjava, ampak naše edino vodilo za življenje.