Če imate v planu Barcelono (1) in na svojih popotniških destinacijah ne marate prevelikega drena, jo obiščite čim prej. V tem obmorskem španskem vele kraju je (tako kot v najlepšem mestu na svetu – Ljubljani) turistov vsako leto več.
To so zatrjevali vsi taksisti, ki so bili pretekli teden za našo popotniško ekipo glavni vir »insajderskih« katalonskih informacij.
Prav tako so se vsi razvneli ob priznanju, da je Barcelona zaradi vstopa številnih velikih mednarodnih podjetij vsako leto dražja, kar za običajnega tamkajšnjega človeka pomeni več garanja, da ta lahko s svojo plačo (podobno naši) zvozi med meseci. Na kratko – do pojava globalizacije nihče ni kazal kakšnih posebnih romantičnih sentimentov.
Za politično situacijo so dejali, da v resnici ni taka, kot jo prikazuje (in oblikuje) TV – že zdavnaj naj bi namreč minili časi, ko naj bi Barcelona zares gospodarsko dominirala in s svojim BDP-jem »reševala« celotno Španijo*.
Držalo pa naj bi, da se večkrat pojavi kakšna večja povezana skupina (političnih) vplivnežev, ki znotraj države podžiga nesoglasja in s tem umetno ustvarja težnjo po odcepitvi, ki jo veliko domačinov ne podpira ali se zanjo ne zmeni.
Vsakega našega »reporterja« sem za konec podrezal z vprašanjem, ali ima namen v Barceloni ostati, in vsak je nedvoumno takoj prikimal. Kombinacija krasnega vremena, prostranih plaž (2), pestre arhitekture, številnih (sub)kultur in tisočerih obrazov ter živahnega dnevno-nočnega dogajanja pač za vsako človeško dušo najde nekaj, da se ta lahko priveže.
Tudi naša se je.
Obisk izjemno dobro organiziranega teniškega turnirja (3) smo popestrili z ogledom številnih Gaudíjevih domislic (Park Güell (4), Sagrada Família (5),…), odprli »obmorsko tekaško sezono«, dodobra stestirali nekaj športnih objektov (6), poletne temperature pa gasili z Estrello in sladoledom.
Le jutra smo v hotelski sobi začenjali ob self-made Barcaffe-ju – tega dnevnega rituala res nismo želeli prepuščati naključju – za vse ostalo pa smo dosledno upoštevali intuicijo, ki nas je cel teden domiselno vodila skozi mesto in nas v spremstvu španskega sonca ter palm nagovarjala, da se v prestolnici Katalonije v bodoče zopet znajdemo.
. . .
. . .
*Veliko breme in hkrati zaslužkarski blagoslov sta Barcelono doletela v začetku 90ih let prejšnjega stoletja, ko je gostila olimpijske igre.