Čeprav sem hodil na srednjo računalniško šolo, algoritmov (in programskih jezikov) nikoli nisem štekal. Vedel sem samo, da se lahko poslovim od dvojke, če oddam prazen test.
To je bil edini algoritem, čigar logika mi je bila še kako jasna, zato sem ogromno plonkal in prepisoval. Šolo sem sicer naredil, naučil se nisem skoraj nič.
Spomine o učnih predmetih sem načrtno potlačil, računalniška logika mi je še naprej ostala tuja. Dvojiški številski sistem, šestnajstiški številski sistem so izrazi, s katerimi si še vedno nimam kaj pomagati. Besede algoritem po zaključku srednje šole (vsaj, da bi jaz vedel) nisem več omenil.
A tale je zmagovalen, zato ga rade volje objavljam.
Ker (prvič) ga (celo) zastopim, ker (drugič) drži in (tretjič), ker predstavlja enostaven recept za to (dostikrat zagamano) življenje. Poleg tega pa dobro vemo, kaj je z enostavnimi recepti. . .najboljši so! Brez nepotrebne balasti, ‘celofana’ in duhamornega natolcevanja kažejo kako do rezultata/želenega stanja.
Kaj če je to brezskrbnost? Ta sveti gral, ki bi ga vsakdo rad vselej nosil s sabo, ker (dokazano) prinaša zdravje, dušni mir ter navdušenost oz. (po domače in enostavno) – ustvarja lepši svet?
Poglejmo si algoritem!