V HORIZONTALI…

Enkrat na leto me zdela in položi v posteljo.

O  virozi govorim.

Letos sem bil že prepričan, da me je spregledala in šla mimo. Malomorgen – včeraj sem v trdo preležal cel dan, pil čaje, po grlu spuščal lekadole in si meril vročino…

Danes sem (kot kaže) že bolje, saj že lahko udarjam po tipkovnici.

To pa počnem z enim samim razlogom:

Virozi, tej nadležni stvari, bi se rad (še) pisno in pred vsemi zahvalil. Jap, zahvalil.

Zakaj?

Zato, ker mi vedno da jasno vedeti, da so vsi ostali dnevi – dnevi, ko sem zdrav in ko lahko prosto šibam okrog, kolesarim, skačem, plavam, hopsam, hodim, se kotalim in pokam od energije – še kako dragoceni, poleg tega pa niti slučajno ne samoumevni.

Hm…

Po mojem bo tole:

Viroza se me enkrat letno pipne le zato, da ojačam stopnjo hvaležnosti za svoje zdravje in za vse dobro, kar me obdaja.

Kaj naj rečem, dobro ji gre! 🙂

. . .

Zdrav, vitalen in hvaležnosti poln vstop v praznike, ki so pred nami! 😉

Oznake: