Enkrat na leto me zdela in položi v posteljo.
O virozi govorim.
Letos sem bil že prepričan, da me je spregledala in šla mimo. Malomorgen – včeraj sem v trdo preležal cel dan, pil čaje, po grlu spuščal lekadole in si meril vročino…
Danes sem (kot kaže) že bolje, saj že lahko udarjam po tipkovnici.
To pa počnem z enim samim razlogom:
Virozi, tej nadležni stvari, bi se rad (še) pisno in pred vsemi zahvalil. Jap, zahvalil.
Zakaj?
Zato, ker mi vedno da jasno vedeti, da so vsi ostali dnevi – dnevi, ko sem zdrav in ko lahko prosto šibam okrog, kolesarim, skačem, plavam, hopsam, hodim, se kotalim in pokam od energije – še kako dragoceni, poleg tega pa niti slučajno ne samoumevni.
Hm…
Po mojem bo tole:
Viroza se me enkrat letno pipne le zato, da ojačam stopnjo hvaležnosti za svoje zdravje in za vse dobro, kar me obdaja.
Kaj naj rečem, dobro ji gre! 🙂
. . .
Zdrav, vitalen in hvaležnosti poln vstop v praznike, ki so pred nami! 😉