ČAS LETI. ZARES. BREZ HECA.

29.10.2017

Gledam datum…

Še dva meseca in evo: spet novo leto!

Čas leti. Zares. Brez heca.

Ni važno, s kom se menim, prav vsakdo tako pravi.

Bemtiš! Kot vse kaže nekaj res bo na tem – čas se danes dojema drugače oz. se vse nekako hitreje odvija kot v preteklosti.

Po bremzi stopimo le v redkih trenutkih in tako priložnostim, ki resnično plemenitijo naše počutje ter ustvarjajo naše najdragocenejše življenjske spomine, pogosto obračamo hrbet.

Dnevi, ki so pred nami, so kot nalašč, da zmanjšamo obrate, v katerih navadno razmišljamo in delujemo, ter se povedanega ponovno zavemo.

Vse na tem svetu ima namreč rok trajanja, tu ne bomo večno.

Nekega dne se bomo morali sprijazniti z lastnim koncem in, ker čas leti, to vendarle ni tako zelo daleč…

Vprašanje, ki se ob tem porodi in vztrajno bode v vse pore našega obstoja, je:

Kaj si bomo takrat očitali?

Bonnie Ware, avtorica knjige 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo, pravi:

“Marsikdo šele potem, ko se povsem jasno zave, da preživlja zadnje trenutke, spozna, da ga je bilo v resnici strah živeti.”

V njeni obširni raziskavi strnjeni v knjižno obliko so bili najbolj pogosti odzivi ljudi na smrtni postelji naslednji:

I. Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge.
II. Želim si, da ne bi toliko delal.
III. Želim si, da bi upal izraziti svoja čustva.
IV. Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji.
V. Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši.

. . .

Priložnosti, ki resnično plemenitijo naše počutje ter ustvarjajo naše najdragocenejše življenjske spomine, očitno poznamo.

Novo vprašanje:

(Zakaj) jim bomo še vedno obračali hrbet?

 

Ogromno bo storjenega, če nam v naslednjih dneh, ko bomo malo umirili svoj ustaljeni življenjski ritem, na ta pomislek uspe najti iskren odgovor.

 

Sr(e)čno!