POVEZANOST = USPEH

Košarka!

Zadnjih nekaj tednov je bila na tapeti ves čas. Se strinjate? Ves čas.

O njej je razpravljal celoten slovenski narod in fenomenalnim uspehom naših košarkarjev so se iskreno poklonili celo v sosednji Hrvaški!

Debata se je širila tudi izven slovenskih meja, daleč naokoli.

Vse to se je dogajalo z veliko mero zdrave vneme, z ogromnim ponosom, z absolutno samozavestjo, z diha jemajočo složnostjo, predvsem pa s srčnostjo, saj je bil razlog zadaj zelo tehten:

Fantje na parketu so demonstrirali, kaj prinese garaško delo, vztrajnost, zaupanje v lastne sposobnosti in v potek dogajanja ter nad vsem tem, kaj prinese POVEZANOST.

Škrtali z zobmi, se potili in pa dihali ter molili vsak po svoje smo za en dosežek, za en cilj, za eno skupno zmagoslavje in zgodilo se je nemogoče.

Zgodilo se je nekaj, kar bi nam mesec dni nazaj upal pripisati le malokdo.

Glede na statistiko našega prebivalstva v primerjavi z drugimi narodi smo, na kratko povedano, pomalicali z velikani. Prav zaprav se je zgodil čudež!

Kar pa samo pomeni in še enkrat več naznanja, da ti se dogajajo, so vedno se dogajali in se vedno bodo.

Če bi torej bili realisti, bi v njih verjeli oz. bolje: bi enostavno vedeli, da čudeži obstajajo.

Opremljeni s tem znanjem in ker smo videli, da se da,  bi se lahko potemtakem združili ter skupaj dihali, molili – po potrebi škrtali z zobmi, se potili – še za druge plemenite ter nekoliko višje cilje ali skupna vsesplošna zmagoslavja.

Lahko bi to bila solidarnost. Najprej med nami in nato med vsemi narodi.

Lahko bi to bila sprava. Najprej med nami in nato med vsemi narodi.

Lahko bi to bila (pov)e(za)nost. Sprva med nami in zatem po celem svetu. Na tapeti. Ves čas.

Se strinjate?