ENERGIJA JE VSE, KAR JE

Scientists Find That Everything is Energy And Reality Isn’t What We think It Is

Tak je bil naslov angleškega spletnega članka, ki sem ga pred časom zasledil nekje na družabnih medijih. Nekako sem se le prebil skozi vsa propagandna sporočila na njegovem spletnem mestu in ga na dušek prebral. Gre pač za eno od tem, ki me že od nekdaj zanima in se ukvarja z vprašanji, kot so: kdo smo in kaj smo, od kje prihajamo, kam gremo, kaj je resnično res etc.

Čeprav je tekst na trenutke mogoče malo ‘preveč dinamičen’, sem se odločil, da ga prevedem v materni jezik, saj na enem mestu želi povzeti kar zajeten kos novodobnega znanstveno-spiritualnega materiala. Če mi je prevod uspel sicer ne vem, ampak tukaj sedaj je:

– – –

Znanstveniki ugotavljajo, da je vse energija in da realnost ni to, kar mislimo, da je

Ste kdaj razmišljali o tem, kaj je resnično realno? Zadnje raziskave v fiziki namreč kažejo, da ni nič tako, kot na prvi pogled mogoče zgleda. Pravzaprav je sedaj dokazano, da smo mi sami in vse okoli nas iz čiste energije.

Dolgo se je govorilo in učilo, da v fizičnem svetu v jedru vsega ležijo mali materialni delci – glavni gradniki naše realnosti.

Zaradi tega so fiziki želeli na vsak način razumeti, kako ti gradniki sestavljajo fizični svet, v katerem živimo.

Izpeljani so bili mnogi poskusi, a z vsakim napredkom v kvantni fiziki je več in več dognanj kazalo na dejstvo, da v jedru celotne eksistence leži čisto energetsko polje oz. energetsko prepletena mreža, ki kreira našo realnost.

S  trki in z razbitjem elektronov v ogromnih laboratorijskih pospeševalnikih so ugotovili, da je osnovni gradnik vse materije v bistvu energija.

To pomeni, da na videz fizične strukture vsebujejo prostor čiste in z informacijami polne energije.

Skrajno fascinantno je bilo tudi spoznanje, da se subatomski delci (elektroni) ISTOČASNO obnašajo na oba načina – kot valovi in kot drobci. Okoliščine poskusa (interakcija in opazovanje) so bile tiste, ki so na pojavno obliko subatomskih delcev imele neposreden vpliv.

Ko je bilo prisotno zavestno opazovanje, so se delci, ki so se drugače vedli kot valovi, začeli obnašati kot fizične oz. materialne enote!

Z drugimi besedami: mogoče svet okoli nas obstaja preprosto samo zato, ker ga neka vrsta zavesti ‘drži’ skupaj in mu tako omogoča eksistenco.

Za poimenovanje te zavesti so se skozi zgodovino uporabljali številni izrazi – Bog, (kolektivna) nad-zavest in višja inteligenca so samo nekateri izmed teh.

Enormna količina energije, ki se združuje v nekaj, kar zgleda kot fizična resničnost, lahko potemtakem spreminja obliko in vzorce glede na zavest, ki jo opazuje.

Kaj torej kreira naše dojemanje skupne realnosti?

Najnovejša spoznanja v fiziki pričajo o tem, da je na nivoju imenovanem kvantna mreža vse v vesolju nenavadno povezano. Poskusi so pokazali, da ko so enkrat delci delovali drug na drugega, so ti ostali energetsko prepleteni in so še naprej, ne glede na fizično oddaljenost, vplivali drug na drugega. To isto se dogaja z nami, z vsakim in vsem okoli nas, saj je vse ustvarjeno iz istih ter od samega (pra)začetka (velikega poka, če želite…) prisotnih elementov.

Energetska prepletenost ali energija, ki ustvarja in postavlja temelj celotni eksistenci torej vsebuje informacije o vsem, kar je, kar je bilo in kar bo. Prepletena mreža informacij  posledično kreira vse nas in vse okoli nas, naša zavest in percepcija pa sta za to zaslužni.

Naj se zdi še tako zmedeno, a energija, ki ustvarja naš univerzum je materializirana v nas same in vse okoli nas zahvaljujoč ravno (naši) zavesti, ki jo – energijo – materializira.

Vse skupaj predstavlja nekakšen neprekinjen ples z našo eksistenco na ravneh, ki jih ni enostavno doumeti.

Kot pravi Swami Muktananda: »Naša prava narava in narava vsega, kar nas obdaja, je skrajno čista in neodvisna, izkusimo pa jo lahko, saj se ta neprenehoma poraja v našem umu. Ne moremo je zaznati s čuti, saj je ona tista, ki naše čute poganja. Prav tako je ne moremo zaznati z našim umom, saj je ona tista, ki naš um poganja. Kljub vsemu lahko našo pravo naravo spoznamo in za to ne rabimo pomoči uma niti pomoči naših čutov.«

Po vsem tem ne moreta biti le čas in prostor odgovorna za to, da dajeta dimenziji realnosti njeno trenutno obliko. Zavest bi namreč na prvem mestu znala biti tista, ki na višji ravni postavlja čas, prostor in materijo v obstoj. V nasprotnem primeru bi vse bilo le skupek nejasne energije v neprekinjenem, nedoumljivem in spreminjajočem gibanju.