Zavijem v Hofer trgovino. Pred vhodom zagledam možakarja. Videti je krepak, urejen in samozavesten. V roki drži velik kup revij. Pogledam značko na njegovi majici. Na njej piše: “Kralji ulice”. Glas v meni, ki je komajda slišen, a obsojajoče obarvan, sikne: “Pa ta model bi z lahkoto poprijel za kako delo!”
Bam! Padem na izpitu. Čeprav čisto na hitro, a na glavnem odru mojega polja zavesti me obišče…
Kdo? Kaj?
EGO.
– – – – –
Da, ego.
Ta, ki nas baše vse po vrsti. Od prvega do zadnjega.
Prepričan sem, da ni odraslega človeka na tem svetu, ki ne bi imel z njim vsaj najmanjšega spora.
Povsod je prisoten. V vseh mogočih oblikah in preoblekah. Pritlehno se skriva in na vse možne načine vsak dan pronica na plano.
Je vedno bolj na tapeti in o njem se veliko govori, kar samo pomeni, da se ga kot človeška rasa vedno bolj zavedamo.
Znalci ga razstavljajo na prafaktorje, ga definirajo in iščejo rešitve o tem, kako ga nadvladati oz. bolje: kako se z njim spoprijateljiti.
Kaj v splošnem zanj pravijo? Kaj ego je, kako se bori za svoj obstanek?
Ego je naš lastni miselni konstrukt in nekoč, ko smo se skrivali pred dinozavri, da bi preživeli, nam je njegov zaščitniški ton še nekako služil, danes pa nas predvsem spravlja v nelagoden položaj, pogosto izčrpanost, nezadovoljstvo, depresijo, nas dela razburjene in jezne. Vzbuja nam slabo vest in v nas poraja občutek krivde.
Skriva se v izrazih, kot so: »Moral bi dobiti pohvalo, a je nisem…«; »To sem (pre)slabo/(pre)dobro naredil, (a nihče tega ni opazil).«; »Temu se nisem dovolj dobro posvetil.«; »Boljši sem.«; »Zaslužim si.«; »Tega nisem vreden.«; »Nisem dovolj dober.«; »Bolj se moram potruditi.«; »Vedno je tak/šna…«; »Ne ve.«; »Ne zna…«; »Ni mu pomoči.«; »Takole bi moral storiti, ne pa…«; »A samo toliko lajkov sem dobil?«
Rad ima torej zgodbe. Ljubi jih in jih potrebuje, saj se iz njih napaja. Svoj obstoj si zagotovi s tem, da jih ves čas piše in sestavlja. O sebi in o vseh ostalih. O vsem dogajanju. O vsem, kar je in kar obstaja. Vse deli na dobro ali slabo, primerno ali neprimerno, hvale ali graje vredno… Dopade se mu vsakršna zgodba. O zmagovalcu, o žrtvi… samo, da je.
Z ‘rumenim tiskom’ se nikoli ne prenasiti.
…
Kako po vsem tem z egom napraviti vzajemen, prijateljski odnos?
Recept je enostaven. Izvedba frdamano težka!
V čim večji meri se je treba odreči zgodbam o sebi in drugih, svojo pozornost pa čim bolj pogosto usmerjati predvsem v kvaliteto tega, kar počnemo. Naj bo to delo ali sproščanje.
Gre za celo-življenjski proces in zahtevno lekcijo, ki se tiče nas vseh, a se vsak z njo kosa po svoje ter po svojih najboljših močeh.
Nekateri največji umetniki, glasbeniki, znanstveniki, poslovneži, duhovni in politični vodje so jo še posebej dobro opravili.
Hvala in graja sta jim namreč bila drugotnega pomena. Bili so avtentični. Poslušali so s(rc)e in sledili svoji viziji. Niso se primerjali, niso imeli slabe vesti in nenehnih občutkov krivde. Govorili so svojo resnico, četudi so jih ostali zmerjali, jim pripisovali šibkosti, nekompetentnost, ostale ‘hibe’. In da se o njih še danes piše ter razpravlja, lahko nedvomno pripišemo le temu, da z egom niso imeli (prevelikih) konfliktov.
– – – – –
Ker me je zapekla vest, sem mu na izhodu dal evro in vzel revijo.
BAM! Padel na izpitu drugič – lahko bi mu ga izročil že ob vstopu.
Brez obsojanja in kasnejše slabe vesti.
Brez zgodbe.