Skoči na vsebino

GRINTOVEC, STOL, TRIGLAV. V ENEM DNEVU???

Ja!

Pa ne z avtom, ampak v tekaški preži in v stilu pohodniškega grizenja kolen…

Zakaj tak pogled, ne verjamete?

Evo! Pred vami je resnična športna pripoved epskih proporcij z domačega praga. Zgodba o neuklonljivosti, vztrajnosti, pozitivni naravnanosti in lomastenju lastnih prepričanj, ki so jo navdahnili stvarni pripetljaji nedavnih žgočih poletnih dni.

Ste še z mano? Se je pogled umiril? Krasno. Vse razložim, a gremo lepo po vrsti…

Poletje je pač poletje, ta sam po sebi privabi iz nas nekoliko manj resen pogled na zemeljski vsakdan in kar naenkrat nam največjo skrb predstavlja neizprosna borba z vročino – vse drugo nekako še gre.

Več časa preživimo v naravi, ob vodi, več se gibamo, več družimo, več se smejimo, manj smo za računalniki (juhej prvič!), na socialnih omrežjih (juhej drugič!!) in pred TV-jem (juhej tretjič!!!). Če zanemarimo vse čevape, ki smo jih zličkali v sončnih popoldnevih, tudi jemo bolj zdravo, sveže in lahkotneje!

Zaradi vsega naštetega bolje začutimo sami sebe, naše resnične potrebe, iskrene želje in kar naenkrat bi se radi znebili prepričanj, ki nam ne služijo več. Ideja o neuklonljivosti, vztrajnosti, pozitivni naravnanosti se nam zdi vedno bližje. Skoraj v naročju…

S takim vzdušjem v srcu in glavi sedaj sedim za tipkovnico in se po daljšem zapisniškem premoru ponovno javljam.

Ko sem Aljošo povprašal, če lahko njegovo pustolovščino sovpadajočega vzdušja omenim v tem zapisu, se je nemudoma strinjal in mi velikodušno razložil, kako je bilo…

Stvarni pripetljaji nedavnih poletnih dni…

. . .

In sem vesel, da je naša ideja iz skorajšnjega naročja dobila konkretno podlago ter neizpodbiten dokaz več, da nič ni nemogoče. Gre za ekstremen dosežek človeka, ki ni iz svetovnih občil, ampak iz domačega terena!

Je uspelo v prvem poskusu? Ne.

Je uspelo v drugem? Tudi ne.

V tretjem? …

Matej Mato Hribar je naredil ključen korak v ‘šoli pozitivne naravnanosti‘ že samo s tem, da je bil nepristranski do preteklih negativnih izkušenj glede podviga. Verjamem, da v zabeleženih neuspehih ni videl napak, ampak samo možnosti za izboljšave.

Na koncu mu je v tandemu z Aljošo vendarle uspelo.

Traso Treh Vrhov (3V), ki je bila prvotno alpinistična ideja Urbana, Tadeja, Marjana in Rafaela, sta pred kratkim premagala v 23 urah in 34 minutah!

V kombinaciji takaškega in pešaškega koraka sta v enem dnevu povezala vse tri najvišje vrhove posameznih gorskih skupin naših Alp (Grintovec – Kamniško-Savinjske Alpe, Stol – Karavanke in Triglav-Julijci), s štartom pri domu v Kamniški Bistrici in s ciljem na vrhu Triglava.

Nemogoče je mogoče.

Prav ste prebrali! V manj kot 24. urah sta Matej Mato Hribar in Aljoša Smolnikar ‘našeškala in spravila spat’ 107 km gorskih poti, gozdnih cest in drugih kolovozov, več kot 8000 metrov vzpona ter 6000 metrov spusta.

Podporo dobrih ljudi sta imela na točkah, kjer je bila mogoča dostopnost z avtom, drugod sta za izžetost skrbela sama. Okroglih 10.000(!) porabljenih kalorij sta beležila pri 90 km. (Je še kdo za dieto?)

Aljoša mi je dejal, da so krize sicer bile, a so vse pravi čas minile. Z zaspanostjo in obolelostjo mišic sta očitno mojstra treh vrhov sklenila zmagoslaven pakt, prav tako se nista odrekla previdnosti, ki sta jo še največ potrebovala po končanem spustu s Triglava…

V tretjem poskusu je nadčloveška (športna) misija uspela. Navdušujoče sporočilo pri vsem tem pa je, da nekje v sebi vsi skrivamo to t.i. nadčloveškost.

Neuklonljivost, vztrajnost, videnje dobrega in zmožnost preoblikovanja naših prepričanj so v nas in naša naloga je, da jih zbezamo na dan ter uporabimo za uresničevanje namenov, ki se zdijo smotrni nam.

Matej in Aljoša sta se soočila z najvišjimi vrhovi.

S čim se bomo mi?

. . .

 

PS: V kolikor bi se v okolici Moravč tekaško družili in veselili… 🙂 > > > Po počitniškem premoru naslednji teden spet štartamo. Več na TEJ povezavi.

Sr(e)čno. 😉