14. JUNIJ

Opa! Kakšna ostroumna, modra in poučna vrstična skovanka! Edward, bravo!

Še napol v snu sem jo danes zjutraj gledal na namiznem koledarju. Po zaužiti kavici in krajšem jutranjem pogovoru sam s sabo pa sem jo šele zares videl ter prebral.

Takrat me je tudi navdušila, da spišem teh par vrstic in s tem naredim nekaj, kar lahko.

Dala mi je iztočnico, da izpostavim nekaj precej kritičnega za čas, v katerem živimo.

Kaj to je?

Naša jalovost, da bi to, kar gledamo, tudi zares videli.

Naša nezmožnost, da bi to, kar poslušamo, tudi zares slišali.

Naša zavrtost, da bi vse to, kar lahko zaznamo, tudi zares začutili.

Naša okorelost, da bi spregledali, kako vredno in pomembno je naše življenje ter vse (tudi tisto najmanjše!), kar dobrega lahko storimo.

Današnji hiter tempo življenja smo si ustvarili sami in (že kar) vajeni smo, da vzrok za našo zgoraj omenjeno hendikepiranost pripišemo prav njemu.

Je nujno, da je tako? Neizbežno?

Ni, če se zavemo, da se osnovni gradniki našega hitrega življenjskega tempa (berite: čudne ‘moderne definicije’ uspeha, nejasni in zmedeni življenjski cilji ter brezsrčno in brezglavo kroženje v iskanju lastnega zadovoljstva) napajajo ravno iz dejstva, da pomanjkljivo vidimo, slišimo, čutimo in zato mnogokrat ne uzremo smotrnosti svojega obstoja, svojih misli, svojih dejanj.