O njej sem vedel zelo malo. Slišal sem le za njene ‘nore’ tekaške podvige, jo videl na neki fotografiji in si zapomnil njeno neznačilno ime.
Ruth.
Bilo je šele pred kratkim, ko mi je pod roke prišel njen dokumentarec. Prepričan sem, da ste ga mnogi že videli, a bom ob zaključku tega zapisa za vsak slučaj vseeno primaknil povezavo do njega. Meni je čudovit.
Seveda so mnenja o ultramaratonskih preizkušnjah in enormnih količinah neprekinjenega teka, ki postavi na tehtnico vse atribute človeškega telesa, uma in duha, deljena. To je popolnoma razumljivo.
Nekdo bo rekel ‘babnica prismojena, le kaj se gre in kaj ji je tega treba!’, tisti poleg pa ‘ženska je z drugega planeta, neuklonljiva, zares vsa čast ji!’.
Naj se ta dva kregata, kakor vesta in znata, mene je ob gledanju njene pripovedi v gibljivi sliki in zvoku fasciniralo predvsem eno – njen pristop do vsakdana.
Od radoživosti, neobremenjenosti, navdušenosti, sproščenosti, resnicoljubnosti in močne volja do življenja je kar prekipevala. Okoliščine v in izven športnega udejstvovanja pa je sprejemala takšne, kakršne so bile.
Brez nepotrebnega jamranja.
Ruth.
Življenja mnogih se je dotaknila z Razlogom in močno verjamem, da to še naprej veselo počne.
* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *
P.S. V sredo skupaj pretečemo 2% njenega Spartathlona!
>>> Si zraven? 😉