VSAKODNEVNA VOLČJA BITKA

Nekoč, pred davnimi časi, je ostareli indijanec Cherokee pripovedoval svojemu vnuku:

V notranjosti vsakega človeka se odvija boj med dvema volkovoma.

Prvi volk vedno predstavlja zlo:
jezo, zavist, ljubosumje, pohlep,
samopomilovanje, bes, laž,
sebičnost in nasilje;
Drugi pa dobro:
mir, ljubezen, nesebičnost, resnico,
sočutje, srčnost, vedrino, upanje
in pripravljenost pomagati.

Po premisleku vnuk vpraša:

– Kateri volk na koncu zmaga?

Zmaga vedno tisti, ki ga hraniš! odgovori starec.

.  .  .

Vem, stara in ničkolikokrat slišana zgodba, a po sporočilu in nauku nikoli bolj aktualna kot ravno v teh časih. V časih, ko se ljudje tako ali drugače začenjamo prebujati. Ko začenjamo spoznavati, da pogovor, ki ga imamo sami s sabo, še kako vpliva na naše počutje, zdravje, odnose in ostalo, kar nas posredno in neposredno zadeva.

Moč pozitivne misli, dobronamerne besede, plemenitega dejanja je večja in bolj resnična, kot si to uspemo predstavljati in prav vse se prične odvijati v nas samih. ‘Ko uredimo svoj notranji svet, v zunanjem svetu vse pade na svoje pravo mesto,’ pravi stara modrost.

Velika verjetnost je, da se takim in podobnim izrečenim ter napisanim – manjkrat pa udejanjenim – modrostim v puberteti (na)smejimo in jih imamo za golo natolcevanje, nato pride obdobje, ko jih ignoriramo, saj naj bi sami vedeli bolje, nakar nam življenje postreže s preizkušnjami, prek katerih začenjamo spoznavati, da drugače sploh ne more biti.

Vedno pogosteje se začenjamo ozirati vase, spremljati svoje (ne-/plodne) avtomatizirane misli in iz njih izvirajoče počutje ter prizemljeno analizirati cikel vzroka in posledic. Jasno nam začenja postajati, kakšne zmage so v življenju zares pomembne, za kaj se je vredno truditi in da je pomembno to, kar smo, ter ne to, kar imamo.

Boj med dvema volkovoma je v času zemeljskega življenja v nas vedno prisoten in ima svoj zelo globok pomen. Le prek njega se namreč razvijamo, učimo življenjskih resnic, prepoznavamo svojo lastno naravo in naravne/duhovne zakone, katerih bistvo pravi, da se na dolgi rok dobro vselej povrne z dobrim.

Mir se povrne z mirom in ljubezen z ljubeznijo. Resnica da prednost neresnici, sočutje zasenči nesočutnost, srčnost izpodrine brezsrčnost. Vedrina izkorenini bes, zaupanje se razraste nad nezaupanjem in pripravljenost pomagati se dvigne nad sebičnost.

Zmaga volk, ki ga hranimo.