O fotografijah govorim.
. . .
Bilo nas je toliko, da smo zgneteni vsi skupaj sedeli za veliko obloženo mizo. Več generacij na kupu. Starejši s kakim pivom v rokah ali vinom, otroci pa smo vase ulivali sok. Hrane ni bilo malo, torta pa je potrpežljivo čakala zraven na pultu, da jo ‘raztrgamo’. Skratka, praznovali smo enega od rojstnih dni in zafrkancije ni manjkalo. Bil je eden tistih momentov, za katerega je vsakdo pri sebi vedel, da se v točno takih niansah in v točno takem vzdušju ne bo več ponovil. Topel občutek.
Nato pa je nastopil veliki moment! Čas se je ustavil. Naši goltanci in želodci so za hip nehali opravljati svoje delo in se odpočili. Z lic so se obrisale sledi zaužitih dobrot. Začelo se je porazporejanje članov domače družbe – otroci v sredino, starejši na rob mize. Pozornost se je usmerila v brezhibnost pričesk… Ustvarila se je gromka tišina.
Takrat se je zgodilo…
Padre, tako pogosto (po)kličem moškega predstavnika mojih staršev, je na dan privlekel fotoaparat!
Po vseh strateških pripravah je šklocnil prvič in sam pri sebi verjetno upal, da je na fotografiji res zajel vse. Šklocnil je za vsak slučaj še drugič, nato pa je eden od že ovekovečenih na traku prijel za fotoaparat in šklocnil še zadnjič, da je bilo neizpodbitno dokazljivo, kdo vse se je tisti dan res družil.
Za povrh se je ob koncu dneva naredilo še par fotografij zunaj pod brajdo in to je bil vzorčni primer fotošutinga leta nazaj, pri katerem za brezglavost (razen potem na kaki od fotografij!:) ni bilo prostora. Cirka dvajset posnetkov, ki jih je omogočal vložen ‘film’ v starem fotoaparatu, je bilo treba pokoristiti z maksimalno premišljenostjo.
Ko je bilo to storjeno, je bil (poleg tistega ujetega v objektiv) čas za nov praznik. Vsi smo namreč kar po eni nogi skakali od pričakovanja na dan, ko so RAZVITE FOTOGRAFIJE vendarle prišle domov ter po kronološkem vrstnem redu romale v lično urejene albume, kjer so od tistega trenutka dalje vselej vestno izpolnjevale svoj namen – se igrale z našimi občutki (iz preteklosti) in/ali pestovale naše srce…
Kakšna romantika!