Skoči na vsebino

35 ZEMELJSKIH LET

LUPINA, V KATERI SE NAHAJAM

Mozoljast obraz iz pubertetniških let so zamenjale prve resne gub(ic)e. Las je več v kopalniškem odtoku kot na glavi. Dober vid izpred let je izgubil na svoji kvaliteti in se sedaj ustavil pri -2.25.

Različnih pojavnih oblik na daleč že dolgo ne prepoznam. Očala ali leče v prostem času redko nosim, zato mimoidoče velikokrat pozdravljam ‘na pamet’. Aroganco le malokdo tolerira…

Odkar nisem več aktiven inštruktor fitnesa, so mišice, kar jih je sploh bilo, splahnele. Zaradi rednega teka jih nekaj vztraja samo še na predelu nog. Novonastajajočih materinih znamenj že dolgo več ne štejem, barva oči ostaja pretežno rjava, kri, srce in pljuča so v redu, sluh tudi, na resnem pregledu za prostato še nisem bil. Parkrat me je že štihnilo v kolenu, drža pa je nekoliko manj poravnana kot včeraj.

ZUNANJIH DRAŽLJAJEV INTERPRETACIJA

Šolskih klopi več ne gulim in predavanj ne poslušam. Namesto tega obiskujem delavnice in seminarje s področij, ki me zanimajo, ter berem knjige. S tem, da bi stvari takoj razumel, nikoli nisem imel pretiranih težav. Torej me je oplazila sreča, če upoštevam star rek, ki pravi, da se veliko ljudi nikoli ne bo ničesar ZARES naučilo, saj vsako stvar prehitro RAZUMEJO.

Pred leti bi nekemu učenemu človeku skoraj krepko nasedel, ko mi je samozavestno dejal, da mora biti ljudem pri 35ih že vse jasno – očitno je bil izjemno ponosen (le) na svoj razum, s tem pa (po besedah Anthonya de Melle) sebe vpel v kategorijo ‘obsojenca’, ki se ponaša s prostranostjo jetniške celice.

Ker se mu nisem dal pretentati in vedno hlastam po lastnih izkušnjah, se šele sedaj hvaležno uspevam zavedati, kako malo mi je zares jasnega. Učenost in njegova nadgradnja v obliki modrosti sta namreč lahko zelo krhke narave, če zaupamo samo racionalni oz. umski inteligenci, medtem ko nas vse prežema še vrsto ostalih, ki nas edine lahko ponesejo onkraj sedanjega, spoznanega in obstoječega ter bliže neskončnosti*.

MOJ, TVOJ, NAŠ – (N)AMEN.

Vsako sekundo se vesolje širi in razvija. Čeprav smo njegov sestavni del, pogosto ni zaslediti, da bi se to dogajalo tudi z nami. Opasani z zarustanostjo številnih obstoječih prepričanj stopicljamo na mestu in se ‘širimo ter razvijamo’ samo še na videz. Nekdo nas vendar na vse kriplje skuša prepričati, da je tekmovalnost prava stvar, medtem ko vsi vemo, kako neizmerno krasen in pravi občutek (napredka) ustvari najdragocenejša človeška lastnost – velikodušnost.

Iz tega sledi, da po naravi nihče od nas ni sovražen, zavist in želja po zmagi nad drugimi pa sta žal le plehka in destruktivna navlaka. Smo ljubeča bitja, s prirojeno zmožnostjo so-čutenja in si lastimo že v zibki vse najnujnejše za ustvarjanje tuzemske pravljičnosti.
Ni važno, koliko sem star. Ni važno, koliko SMO stari. Važno je, da imamo z leti možnost razvoja in lahko počnemo dvoje: Lahko se še bolj vgnezdimo v gomilo zastarelih idej, načel in napotil, ki nam jih zaenkrat še vedno tako neuklonljivo vsiljuje zunanji svet ali pa postanemo malce bolj navihani in skušamo ponovno spraviti na plano to, kar smo pozabili v naših jaslih…

Izbira je moja, tvoja, NAŠA.

Sr(e)čno! 🙂

*Albert je to bolj na kratko in lepše razložil.