Kje se skrivajo? Zakaj smo pozabili na njih? Kje čakajo, da jih spravimo na dan? Kam so se potuhnili? Kateri sploh so? Smo jih pripravljeni privleči na ta svet? Kaj nam sploh bodo? Kako do njih? So sploh resnični? Zakaj jih ne upoštevamo?
Prav gotovo ste se kdaj vprašali kaj podobnega. Kako, da se ne bi? Veliko namreč lahko o njih preberemo, vidimo, slišimo in kakemu celo sami pri/v sebi pridemo na sled ali pa ga enostavno začutimo.
Od tu naprej je nato več poti. Talent se lahko pili, se zgolj ohranja pri življenu ali pa se nanj pozabi oz. se mu ne posveča dovolj pozornosti. Še zlasti uhojena je v tem svetu in v tem času ta zadnja različica poti.
Za to obstaja veliko razlogov in tu bi izpostavil predvsem enega, ki se meni zdi ključen in mnogokrat precej izrazit:
Svojih talentov oz. darov ne jemljemo resno in jih pogosto preziramo.
Obstaja celo rek, ki pravi, da ima vsak talent pri dvajsetih letih, le s težavo pa (še vedno) pri petdesetih.
Previdni moramo torej biti, čemu priznavamo obstoj in obzirni pri tem, kam usmerjamo svojo pozornost. Če jo v svoje talente je to čudovito, saj je tovrstno početje eden redkih načinov, ki nas resnično poživi, napolni s čisto in svežo energijo ter (do)da življenju smisel.
. . .
Želim si, da bi zadnjo misel ves čas nosil s sabo. Ker pa jo seveda ne :(, sem se šele pred kratkim spomnil, da sem v otroštvu izjemno rad risal. Odločil sem se, da spet malo obudim to strast. A ne jutri oz. naslednji teden, temveč danes – enostavno zato, da pri 50-letih ne bom popolnoma brez nje…