SI RES TI MOJ KRALJ, JAZ PA SEM TVOJ SLUGA?

Splet okoliščin je želel, da sem pretekli vikend preživel v enem od bolj prestižnih portoroških hotelov. V takih primerih se v meni porodi mešanica občutkov in tudi zadnjič je bilo temu tako. Razložim zakaj.

Natakar. (Nočni) hotelski receptor. Sobar(‘ica’). Postrešček. Vse naštete poklice povezane s hotelirstvom sem izkusil.

Natakar sem bil v Sloveniji, kjer se tovrstna usluga ves čas rabi – ga pač radi cukamo in se afnamo s kavicami. Hotelski receptor in postrešček sem bil v petzvezdničnem hotelu v Španiji. Sobe sem v mehiško-slovenski navezi spravljal v red na nekem smučarskem letovišču v Wyomingu (ZDA).

Kjerkoli sem že bil, karkoli od naštetega sem počel, povsod se je delalo na polno in zato sem se z vsakim od omenjenih delovnih področij uspel precej konkretno seznaniti.

Spoznal sem njihove dobre in manj dobre plati, predvsem pa na njih začel gledati z veliko mero spoštovanja ter globljega razumevanja. 

Ko sedaj na primer vidim receptorja s podočnjaki do roba pulta, vem, da temu bržčas ne bo botrovala načrtna neprespanost (beri: žur do jutranjih ur), ampak skoraj zagotovo zaporedje večih delovni dni – po možnosti z delovnikom razpetim preko celega dneva ali celo noči.

Pri vsem tem pa se raje ne vprašam, s kakšnimi energijskimi vampirji je imel pri svojem delu opravka. Nekateri (hotelski) gostje so res navadne riti in dovolj je samo ena taka (rit), da se ti izpridi human potek dneva.

Znotraj hotelskega območja se tako (po večini) srečujejo tisti, ki za nekaj dni uidejo napetemu delovnemu urniku in tisti, ki so v tak neizprosen delovnik vpeti.

Srečujejo se na vsakem koraku in med njimi se (ne)hote ustvari relacija “jaz sem kralj, ti pa si moj sluga“, kar povzroči, da tista prava človečnost nekako izgine, odnosi pa se (še enkrat več v tej družbi) avtomatizirajo, postanejo hladni…

Med zapisovanjem teh besed se spominjam, kako dobro sem se počutil vsakokrat, ko je kakšen gost pristopil do mene na sproščen in prijateljski način, me kakšne skrbi/obveznosti celo sam od sebe razbremenil, predvsem pa name in na moje delo ni gledel z viška, prezirljivo, nespošljitvo ali zgolj samoumevno.

Bil sem mu človek.

To so bili res krasni – ‘neavtomatizirani‘ – momenti in, če kje tiči skrivnost, potem tiči v tem, da je takih momentov vsakdo ter povsod vesel. Tudi takrat, ko se ‘igramo kralje’. 

Sr(e)čno.

 

Ni nečastnega dela. So samo nečastni ljudje.