Po Donaldu Trumpu? Izstopu Velike Britanije iz EU? Bombnih napadih? Evropskem nogometnem prvenstvu? Olimpijskih igrah? Ilkinih medaljah? Potresih v Indoneziji in Ekvadorju? Zaključku te zemeljske poti številnih glasbenih legend ter Fidela Castre? Novem koledarju Damjana Murka?
Seznam oseb in dogodkov, ki se je v medijih skozi lansko leto pojavljal in na široko odmeval, je dolg. V nas je v nekaj primerih vzbudil navdušenje in veselje, veliko pogosteje pa strah, dvom, vznemirjenost, mogoče celo zamerljivost, gnev ali jezo – vse, kar pospeši naše staranje, vzburi naš živčni sistem ter povzroča bolezni in (nadaljnje) krutosti po svetu.
Seveda sočustvujemo, žalujemo, želimo dobro, skušamo pomagati, nam ni vseeno, nismo brezsrčni, a vendar nam ni treba dopustiti, da mediji in okolica še vedno tako intenzivno krojijo naše miselno razpoloženje in naravnanost, pa čeprav v dogodke, o katerih se tako srborito razpravlja, nismo aktivno vpleteni.
Razmišljam…
Kaj pa, če letos postanemo bolj zvedavi glede svoje lastne narave in se nam namesto po medijsko obarvanih dogodkih novih 365 dni vtisne v spomin po tem, kar bomo izvedeli in spoznali o sebi? Kaj če torej v novem letu večkrat pod drobnogled vzamemo samega sebe – svoje misli, svoja občutja, svoja dejanja in si prizadevamo odkriti, kje tiči razlog za njihov nastanek?
Piše se leto 2017, a smo MI SAMI še vedno največje neraziskano področje – edino področje, kjer se skriva razlog za vse dobro in hkrati za vse slabo na tem svetu.
Česa si bolj želimo?