Skoči na vsebino

VREČKE SUHEGA SADJA

Vsak je dobil po eno mandarino in za zajtrk jim je bila na kruh namazana domača marmelada. To se je zgodilo na Miklavžev dan. Proti koncu decembra pa so v dar dobili nekaj suhih krhljev in frišno naštrikane nogavice, čisto svoje! Od veselja so skakali do stropa. To je bilo včasih. Kako pa danes zgleda december in praznično vzdušje v svetu otrok (in odraslih)?

Zadnjič se je eden od mulcev na blagajni v Müllerju drl kot jesihar, ker je od štirih namiznih iger, ki si jih je zamislil, v dar dobil ‘zgolj’ tri. Njegovi starši očitno niso hoteli riskirati in malega z nakupom presenetiti (zato so ga vzeli s sabo), saj bi verjetno drugače še bolj bentil, če bi z nakupovalnim listkom ustrelili mimo in ta ne bi niti malo upošteval njegovih trenutnih želja. Za las so jo odnesli…

Zanimivo je, da sem jok tisti večer slišal pogosteje kot pa smeh, židane volje med nakupovalnimi policami je bilo resnično malo. 

V svoj radar sem jo ujel le nekajkrat. Še najbolj intenzivneje pri neki starejši gospe, ki je sama pri sebi nekaj momljala in smejalne jamice ves čas pomikala proti ušesom, medtem pa v svoj nakupovalni voziček metala vrečke suhega sadja… S tem je ironija tistega večera dosegla svoj vrh! 

Vedno raje prisluhnem (prazničnim) anekdotam iz preteklosti in kaj vse je takrat ljudem lepšalo dneve, črtalo nasmeh na obraz ter poliralo (danes tako težko izsledljive) iskre v očeh. Prav nikoli ne slišim, da bi to bili pisani in neskončni nakupovalni listki, a vendar imamo z njimi vsi še vedno toliko opravka…

Do kdaj bo to trajalo?