Skoči na vsebino

MOLESKIN

Zahvalil sem se ji za unikatno prijaznost. V svoj nahrbtnik zbasal nakupljene pisalne potrebščine in še ves dan navdušeno premleval o nevsakdanji debati z odkritosrčno prodajalko. Povem vam, o čem sva se menila.

Bila je sreda in od tega je že nekaj časa. Kdaj je nazadnje tako deževalo, ne vem. Zdelo se je, kot da nebo na vsak način želi iz sebe iztisniti še zadnji odstotek vlage, preden se za vedno preda soncu in svoji krasni modri podobi.

Tisto jutro sem vstal z levo nogo. Ne. Z desno? Ne vem več. V glavnem – nemiren brez pravega razloga sem bil že zarana. Ujet v toku nenaložbenih misli sem si potihem zašepetal: »Res ‘obvladuješ’ svoj položaj. Kaj si taka limona? Ne seri!«

Na štedilniku sem pristavil za kavo in se zagnal v svoj bralni kotiček. Ob tej navadi, ki jo ohranjam že leta, odprem svoj rokovnik in vanj zabeležim nekaj misli. Te so lahko čisto sveže in trenutne, lahko predstavljajo predvidene delovne naloge tekočega dne ali pa so zgolj kratke misli hvaležnosti ter zahvale.

Ko začnem pisno naštevati vse možne darove, ki me v življenju spremljajo, mi postane jasno, da sem lahko le vesel in da godrnjavosti ne smem in ne morem puščati prostora. Omenjeni dan sem ta del jutranje refleksije še posebej rabil, a kmalu spoznal, da v beležnici prostora za pisanje ni več. Stisnil sem zobe, posrebal samo kavo, drugi del jutranjega rituala pa izpustil…

»S čim lahko postrežem?« je vprašala, ko sem nekaj ur zatem popolnoma razmočen prestopil prag knjigarne. Bila sva popolnoma sama. »Knjiga, rokovnik, pisalo?« je ugibala.

V tako založeni prodajalni bi se lahko glede nakupa odločal o tisoč drugih možnostih. »Dobro ugibate,« sem priznal.

»Takoj, ko si vstopil, se mi je zdelo, da rad kaj zapišeš,« je bil njen takojšen komentar.

Ujela je mojo pozornost.

Bila je starejša gospa in njen sproščen ter nasmejan izraz na licih je bil nalezljive sorte. Prav vesel sem bil njene takojšnje odločitve, da me tika.

»Veš, danes imava možnost, da se takole malo pogovoriva. Kdo ve, če bom naslednjič še za tem prodajalnim pultom,« je v smehu nadaljevala.

Glede na njeno živahnost in način  njenega izražanja se od tega sveta očitno še ni poslavljala, zato se mi je takoj zazdelo, da govori o svojem delu.  Vprašal sem: »Imate dovolj takih razmočenih razcapancev, kot sem jaz, pa boste malo zamenjali službo, kaj?«

Zakrohotala se je. Krohot pa je bil tako močan in pristen, da sem na kratko celo podvomil v dojemanje humorne note postavljenega vprašanja.

Tedaj je znižala svoje decibele, me pogledala v oči z lasersko natančnostjo in dejala: »Zakaj pa bi bila tu ves svoj čas? Obstaja kakšen pravilnik o tem, ki ga še ne poznam?«

Umirjeno in pronicljivo je začela pripovedovati: »Tok življenja sem vedno želela imeti pod nadzorom. Hec pa je v tem, da sem se počutila najbolj neživo ravno takrat, ko mi je ta nadzor najbolj uspeval. Bolj ko sem uspevala ustvarjati to življenje predvidljivo in varno, bolj sem globoko v sebi čutila prikrajšanost za njegovo pravo izkustvo in s tem za temeljno spoznavanje tega, kdo sploh sem, kaj tu počnem in kakšne so moje iskrene želje.«

Ob teh besedah sem se spremenil v uho in gospa je v nežnem tonu nadaljevala: »Nikoli več ne grem nazaj v tisto obdobje… Odkar sem spoznala, da življenje v bistvu ne želi od mene tiste klasične predvidljivosti, ki jo vsi dobro poznamo, ampak hlepi po tem, da bi bolj pristno in spontano sodelovala z njim, se istosti več ne oklepam. Ne vztrajam pri stvareh, če res ne vidim v njih večjega smisla.«

Zajela je sapo in nadaljevala: »Večkrat se pohecam in večkrat kakšno stvar naredim prvič. Tudi službo zamenjam, če le tako začutim. Enostavno me ni več strah, kaj se bo zgodilo. Tok življenja pa kot bi to čutil, mi vsakič ponudi rešitev. Res se ves čas počutim živo, repertoar občutij in spoznanj o bivanju na tem planetu pa je vsak dan bolj poln in nenazadnje ter hkrati moje edino pravo bogastvo.«

Nato mi je naštela, kaj vse je že počela, kje vse je že bila in koga vse je že spoznala. Fascinantno jo je bilo poslušati in besede so iz nje izhajale brez kančka nadutosti. Govorila je le o svoji življenjski izkušnji, za bogastvo katere se lahko zahvali le lastnemu pogumu, da je sprejela nepredvidljivo naravo življenja in se ji kompletno predala…

Ko sem stopil iz knjigarne, je prenehalo deževati. Spomin na jutranje muljenje in brezpredmetno nervozo je zbledel.

Prepojil me je občutek hvaležnosti in spokoja.

Jasno mi je bilo, kaj bom naslednje jutro zapisal v svoj novi moleskin.