Vsi pravijo, da so vprašanja, ki se začnejo z besedo zakaj, najbolj zahtevna. Predstavljajo belo platno, ki ga mi potem v odgovor popišemo in porišemo s katerokoli barvo ter na svoj način. Odgovor je lahko kakršenkoli, ne more pa biti DA ali NE in Einstein je bil tisti, ki je že kmalu dejal, da nobena težava (dostikrat jo uokvirimo v vprašanje, ki se začne z besedo zakaj) ne more biti rešena na stopnji zavesti/zavedanja, kjer je ta nastala.
Zatorej, če želimo komurkoli (sebi prav tako!) na ZAKAJ jasno, razločno, primerno, konkretno in seveda iskreno odgovoriti, je za to potrebna poglobitev, koncentracija. Potreben je neokrnjen stik z umom (spomini, ki izvirajo iz izkušenj) in nujna je povezava do srca (intuicije) – če tega v tem ‘robotiziranem’svetu sploh še uspemo ujeti v svoj radar. Nujna sta tišina in mir.
Trenuten ritem življenja ne pozna premora in splošno kolektivno prepričanje, ki ga kroji, je zarustano ter neusmiljeno. Vsakdan se vrši le na navidezni vijugi vzponov in padcev, se vam ne zdi? Vzpon pomeni slediti življenjskim ciljem in delati na njih, padec pomeni spati na lovorikah ali nikoli slediti svoji viziji. Če torej opustimo življenjske cilje (v odnosih do drugih, karierne, družinske, zdravstvene, izobrazbene; čustvenih, mentalnih in duhovnih področij na tem seznamu žal v splošnem še vedno ni) in delo povezano z njimi, naj bi bili za odpis. . .
Na vse kriplje se tako oklepamo našega ponosa. Naše osebne človeške volje. Držimo jo za roge in delamo vse, kar je v naši moči (poznamo ta izraz, ne?), da bi se tisto, kar po naših trenutnih prepričanjih hočemo, nekoč zgodilo ali pa se nahajamo na nasprotni strani in za moč naše volje niti ne vemo. V obeh primerih (o tem je pisal Martin Kojc v Učbeniku Življenja že skoraj stoletje nazaj) se nas kot posledica nedoseganja tega, kar smo si zastavili, pogosto lotita obup in onemogla jeza, da usoda tako slabo ravna z nami…
Kako se torej vesti/razmišljati/delovati, da s svojim pretiranim zanašanjem na človeško osebno voljo ne gradimo nasprotno od tega, kar hočemo? Da sile, ki delujejo nad nami (priznajmo že enkrat obstoj nepojavnih dimenzij tega sveta/višje inteligence/narave/izvora… – kakorkoli že temu želimo reči) in tiste mogočne sile, ki delujejo in vladajo v nas, ostanejo v soglasju?
Kako si logično in srčno pojasniti različne razplete ‘neusojenih’ življenjskih okoliščin, v katerih smo se znašli? Kako se z njimi sprijazniti, na novo nastaviti obrate, cilje in končno treznih zaznav pogledati na lastno življenjsko pot ter zagotoviti, da ne bomo še naprej nezavedno ustvarjali tega, kar je v nasprotju z našimi resničnimi željami in poslanstvom? Enostavno povedano: Kaj storiti, da ne bomo delali, samo za to, da delamo, ampak, da bomo izpolnjevali to, za kar smo sem prišli?
Postaviti si bomo morali vprašanja, ki se pričnejo z ZAKAJ. Vprašanja kot ‘Kaj je moj cilj?’, ‘Kako jasno ga vidim?’, ‘Kakšna je moja pot do tja?’ ne bodo zadostovala.
Morali se bomo poglobiti in se skoncentrirati. Najti neokrnjeno povezavo do našega uma in nujen stik s srcem. Iti vase. V tišino. V brezmejni mir. Daleč od krivulje vzponov in padcev. Stran od našega ponosa – naše človeške volje. Stran od lovorik. Stran od želja po njih. Uiti bomo morali hitrosti in smeri ritma, ki nam ga narekuje ta svet in družba v njem. Brez občutka, da karkoli zamujamo, bomo morali storiti:
Dva koraka nazaj in ne (spet!) samo hiteti naprej…
…ter se KONČNO vprašati:
Zakaj je moj cilj tak, kot je?
Zakaj ga vidim, kot ga vidim?
Zakaj je moja pot takšna, kot je oz. zakaj takšno predvidevam/je ne spremenim?
Odgovoriti na vse to ni enostavno. Mogoče je to celo ena najtežjih življenjskih nalog, saj moramo dodatno odpreti polje naše zavesti, kjer se lahko pojavijo našemu dosedanjemu dojemanju tega bivanja tudi neljubi odgovori. A sprejeti jih moramo, kakršni so. Rabimo jih namreč bolj kot vse drugo, saj sta od njih odvisna pristnost ter razplet naše življenjske izkušnje.