Vstopamo oz. smo že … v dobi neskončnega kopičenja, kjer nas hrup tujih mnenj in digitalni blesk silita v tek brez ciljne črte, dokler ne postanemo ujetniki preobilja, ki namesto svobode prinaša le utrujenost duha.
Vse bi imeli in povsod bi bili, a se v tej nenasitni lakoti po večjem, boljšem in hitrejšem le bolj in bolj izgubljamo znotraj lastnih prioritet, medtem pa pozabljamo, da se najgloblja resnica vedno skriva v tistem, kar ostane, ko neusmiljeno odstranimo ves odvečni balast.
Naša resnična moč ne biva v nenehnem odzivanju na dražljaje sveta, temveč v tišini, ki jo znamo vzpostaviti med dvema vdiiiiiiiihoma.
Ta preprosti princip odseva v vsaki pori našega bivanja; najdemo ga v tekaškem treningu, ki ga zavestno izpustimo, da bi telesu končno namenili pravo regeneracijo, in v zaslonu, ki ga ugasnemo, da bi v šumu tišine ali med platnicami knjige spet srečali tisto samorefleksijo, ki smo jo tako dolgo pogrešali. Pa tudi pri vzgoji mulcev največ modrosti pokažemo takrat, ko na otroški nemir ne odgovorimo z lastnim viharjem, temveč s trezno prisotnostjo, ki razume, da včasih največ storimo prav takrat, ko ne reagiramo.
V prihajajočem letu si zato privoščimo radikalno inventuro svojih življenj in odvrzimo kramo s svojih polic ter nepotrebne načrte iz svojih koledarjev, saj šele v izpraznjenem prostoru lahko zares zadiha naše notranje počutje.
Izberimo manj, da bi končno imeli vse tisto, kar zares šteje, in se neomajno osredotočimo na tisto malo dragocenega, kar osmišlja naš obstoj.
Naj bo naša skupna pot v novem letu čista in preprosta, saj je v svetu, ki hoče od nas vse preveč, prav premišljena selekcija edino dejanje resničnega upora in edina prava pot k sebi …