NE ODNEHAJ!

Pisanje je kot mišica. Če ga redno ne “krepiš”, kar pomeni, da če redno ne kuješ novih stavkov, povedi, odstavkov in (v primeru knjige) strani besedil, potem začne njegova ostrina pojenjati, moč izbranih besed pešati in sporočilnost napisanega bledeti. Jajks!!!

Če sem bil s telesno vadbo in s tekaškimi treningi v preteklih mesecih še kar dosleden, pa sem pisanje skoraj popolnoma zanemaril. Sem in tja sem napisal krajši tekst za kakšno od youtube objav, kakšen stavek sem vtipkal v poslan email ali sms sporočilo in to je to. Da bi napisal celo (ali del) stran(i) besedila za knjigo, ki je menda v nastajanju, se že celo večnost ni zgodilo. Celo večnost.

Nad pisanjem obupam. Ne! Nad samim sabo obupam! Prekmalu. Že v štartu. Še preden se usedem za mizo in odprem prazno stran v urejevalniku besedil, si dopovem, da itak nimam nobenega pravega navdiha ali pa da mi za klofanje po tipkovnici ostaja premalo časa. “V pol ure že ne moreš napisati kaj prida berljivega,” si rečem in se lotim česarkoli drugega, samo pisanja ne.

Kriza! Še posebej, ker zdaj že dobro vem, koliko mi pisanje pomeni, kakšen ogromen del energije za premagovanje vsakdnevnih ovir mi daje in koliko navdušenja za življenje mi pomaga skreirati. 

Kje je potem “keč”? Zakaj redno ali pogosteje ne pišem? Ali pa, da kar na splošno vprašam: zakaj redno ali pogosteje ne počnemo tega, za kar vemo, da nam koristi in nas notranje bogati?

Velik del odgovora na to vprašanje so … (domnevne) “rešitve” tehnološko razvitega sveta, v katerem živimo. Vsa navidezna lagodnost torej in pa celota “hitrih” potešitev naše radovednosti ter instant zabave, ki nas na vse možne načine bombandira s telefonskih ali TV ekranov …

Vse našteto prispeva k temu, da pozabljamo nase in na svoje notranje blagostanje, da si enostavno ne VZAMEMO časa za aktivnosti ter opravila, ki nas preverjeno(!) navdušujejo in nas spravljajo na višje obrate (samo)zavedanja. (Samo)zavedanja, ki nam edino lahko pomaga, da jasneje razmišljamo, pravilneje reagiramo in smo (tudi v na videz kaotičnih situacijah) bolj mirni.

. . .

Nekaj v tem stilu sem premišljeval preteklo nedeljo, ko sem na tekaškem dogodku Wings for Life v pasji vročini grizel kilometer za kilometrom. Ko sem se na cesti iz Ljubljane proti Kamniku večkrat resno vprašal, ali naj s tekom sploh nadaljujem in zakaj vendar se ne bi kar ustavil ob progi ter počakal tisti avto, ki tako ali tako vsakomur od udeležencev prireditve naznani konec dirke.  

Pa sem se spomnil, da tečem iz istega razloga kot to počnem s pisanjem. Spomnil sem se, kaj vse mi je tek v življenju dal in koliko doprinesel k temu, da sem danes to, kar sem. Spomnil sem se, kaj vse mi je podaril. Vse od kondicije, boljšega imunskega sistema in moči v nogah, do številnih idej za ostale vrste ustvarjanja in, nenazadnje, tudi prijatelje.

Ko me je to prešinilo, nisem več pomišljal o tem, da bi odnehal, se predal ali “Wingsov izziv” zaradi vročine “preložil” na naslednje leto … Tekel sem naprej. Eno nogo postavljal pred drugo. Meter za metrom, kilometer za kilometrom. Dokler ponovno nisem s polnimi pljuči vdihnil pravi smisel (na videz norega) početja, zaradi katerega so moje noge v zadnjih kilometrih dirke zopet postale lahkotnejše.

. . . 

Odnehanje, prelaganje, odlašanje, obupavanje so torej zelo privlačne opcije v zvezi z našim odločanjem in hkrati prve v vrsti, ki so nam na voljo ali jih vidimo. Vse, kar moramo vedeti pri tem pa je, da se konkretno oddaljujemo od sebe in od svojega notranjega zadovoljstva, če jih izbiramo prepogosto. 

In če ste ta tekst prebrali do konca ter se vam njegova sporočilnost ne zdi preveč bleda, je že to samo po sebi dokaz, da nekaj RESNICE ta objava le nosi v sebi in to take, ki se jo lahko v obče dobro vsi lahko oklenemo. 🙂

Hvala!