Nosimo se, kot da bomo tu večno, in si lažemo o tem, kako pomembni smo, pri tem pa pozabljamo na ponižnost ter na druge.
Tak je duh časa.
A krhko ter kratko je tuzemsko bivanje in po navadi smo šibki, ko se življenje odloči preizkusiti našo odpornost, neomajnost, naše (za)upanje, našo pravo naravo.
V takih primerih se naš razum še intenzivneje začne poigravati z nami kot sicer, nesigurni postanemo, začnemo omahovati in o iluzornem herojstvu ni več ne duha ne sluha.
. . .
Življenje je res kompleksno, večplastno, skrivnostno. Veliko bolj, kot se na prvi pogled zdi.
To, kar se dogaja znotraj ter okrog nas, pomanjkljivo dojemamo in nam ostaja (še naprej) precejšnja neznanka.
Tudi največji znanstveniki se glede tega začenjajo strinjati ter na tisto “nekaj“, kar uravnava ta svet, odpirajo veliko bolj spoštljiv in hkrati začuden pogled.
. . .
V času bivanja na tem svetu se znajdemo v številnih okoliščinah, za katere [kljub naši neizmerni želji] takojšnjega pojasnila ni.
Ob iskanju hitrih odgovorov smo nervozni, zmedeni, si zbijamo glavo, si očitamo, jočemo, bentimo, obupujemo IN pri tem pozabljamo…
Pozabljamo, da je največ, kar nam je dano storiti, to, da preizkušnje resnično sprejmemo.
Dokler tega ne storimo, dogajanja ne moremo videti jasno in na vse skupaj gledamo skozi prizmo “treba je”, “morali bi”, “nujno je” ter ostalih predsodkov.
“Moje zadovoljstvo in sreča rasteta sorazmerno z mojim sprejemanjem, občutno pa se zmanjšujeta z rastjo mojih pričakovanj.”
– Michael J. Fox –
Sprejemanje je edini način, da odpravimo notranji nemir in k sebi prikličemo spokoj – naše naravno stanje bivanja – s tem pa naredimo prostor za prave rešitve, želena pojasnila, ustrezne spremembe, za novo, drugačno… boljše.
Sprejemanje je največja umetnost življenja.
Sprejemanje je možnost izbire.
Opa!
Bato! 🙂