Ob času malice so nam vcepljali v glavo, da se ne cmoka, da moramo zmanjšati decibele našega oglašanja in ohranjati mir, da se ne smemo prerivati, da se hrane ne meče stran, da se z njo ne obmetava in da je kruha za VSE dovolj.
Pri športni vzgoji so nam skušali dopovedati, kaj je to “ekipni duh”, da tekmujemo izrecno sami s sabo, da se (športnega) rezultata ne da doseči ali izboljšati čez noč ter da je gibanje nujno zdravo.
Med odmorom smo se mulci med sabo zafrkavali, izmenjavali prebliske, se radi na neformalen način menili z učitelji ter včasih kako ušpičili – lepše rečeno: se učili iz izkušenj oz. “ustvarjali”.
Na osnovnošolsko malico, odmore in telovadbo imam zato res lepe spomine, saj so mi za popotnico v odraslo življenje bržčas dali več kot ostali “ta’ zaresni” predmeti.
Pri teh se je namreč vse prevečkrat dogajalo, da so nas* le zasipavali z informacijami, s katerimi si je bilo kasneje v vsakdanu težko kakorkoli pomagati…
Slišim, da se z leti vse skupaj ni kaj prida spremenilo in da šolski sistem ostaja isti oz. je ta še bolj “neizprosen”.
Ne glede na trud in prizadevanja vedno večih posameznikov ter skupin ljudi je formalno izobraževanje pri nas in marsikje drugod že leta isto:
Učence neprestano fila z novo učno snovjo, le redko pa iz njih izvablja to, kar v življenju zares šteje – čut za sočloveka in solidarnost, sposobnost samospoznavanja in izražanje vsakemu lastne kreativnosti.
Sem se pozanimal in drži:
Učenci na Japonskem do 4. razreda ne prejemajo nikakršnih ocen in prva leta šolanja namenijo izključno vedênju (v družbi), poglavitnim življenjskem vrednotam ter oblikovanju spoštljivega človeškega karakterja.
V prvih letih šolanja normiranje otrokovega (ne)znanja za njih ne obstaja, namesto tega se raje osredotočajo in učijo o tem, kako biti človek (človeku), kar predstavlja nepogrešljivo učno snov, ki bi prav prišla celemu svetu.
“Moč prepričanja”, “Uresničevanje človeškega potenciala”, “Sposobnost samoozdravitve”, “Samozavedanje”, “Samosprejetje”, “Umetnost razmišljanja”, “Etika delovanja”, “Premagovanje ega”, “Rokovanje s strahom”, “Življenje brez stresa”, “Mir in pravičnost v svetu”…
Predstavljajte si, da bi tovrstni predmeti v našem šolstvu bili tako izpostavljeni kot denimo kakšna matematika in pri katerih bi bilo ključno le sodelovanje.
Ne bi v tem primeru otroci veliko raje hodili v šolo (ne samo na malico in telovadbo…), mi odrasli pa z večjo sigurnostjo in zaupanjem trdili, da na mladih res svet stoji, ne pa tega izrekali predvsem v porogljivem smislu, kot to počnemo sedaj?
Vedno nas spremlja… možnost izbire.
*z vsem dolžnim in velikim spoštovanjem ter naklonjenostjo do učiteljev, govorim(o) namreč o SISTEMU, učnem SISTEMU…